Slabosti visokonivojskih programskih jezikov

V terminologiji računalniškega programiranja so programski jeziki pogosto ločeni na jezike "visoke ravni" in "nizke ravni". Razlika med obema je stvar medsebojnega delovanja strojne opreme. Preprosto povedano, nizkonivojski jeziki se nahajajo "nižje" v računalniškem sistemu, bližje dejanski interakciji strojne opreme. Jeziki na visoki ravni so abstrahirani stran od strojne opreme. Posledica te abstrakcije je lahko hitrejša in berljivejša koda, vendar nižja hitrost in manjši dostop do sistemskih virov.

Abstrakcija

Kar razlikuje jezike na visoki ravni od jezikov na nizki ravni, je raven abstrakcije, ki jo ima jezik od sistemskih virov. Vsakodnevno ravnanje s sistemskimi viri lahko postane počasno in boleče. Jeziki na visoki ravni so bili ustvarjeni za reševanje te težave tako, da upravljajo sistem namesto programerja in ga osvobodijo, da opravi naprednejšo nalogo, medtem ko zanemari najmanjše podrobnosti sistema, kot je upravljanje pomnilnika. Vendar ima to pomanjkljivost, saj se lahko programer znajde v situaciji, ko je potreben dostop do sistema, jezik na visoki ravni pa tega dostopa ne more omogočiti. Jezik na visoki ravni običajno ni primeren za sistemsko programiranje.

Hitrost

Visokonivojski jeziki so običajno "interpretirani" jeziki in ne "prevedeni" nizkonivojski jeziki. "Interpretirano" preprosto pomeni, da jezik uporablja tolmač, ki izvaja izvorno kodo eno vrstico naenkrat, namesto da prevaja binarno datoteko. Vendar so tolmači pogosto programi, napisani v prevedenih jezikih. Zaradi tega se interpretirani jezik – na primer Python – izvaja samo na tolmaču Python, ki je napisan v C. To poveča pomnilnik in čas za interpretirane programe, poleg tega se pogosto izvajajo počasneje.

Sistemske posebnosti

Navidezna prednost visokonivojske kode je njena prenosljivost. Koda na visoki ravni se lahko izvaja v katerem koli sistemu, ki ima nameščen ustrezen tolmač. Ko pa je program preveden za računalnik, pri prevajanju upošteva celotno okolje tega sistema. Interpretirani jezik je že abstrahiran iz sistema do te mere, da interpretirani program ne ve ničesar o sistemu razen tistega, kar mu lahko posreduje tolmač.

Omejitve programiranja

Zaradi narave jezikov na visoki ravni obstajajo določene naloge, za katere niso primerni ali vsaj še niso primerni. Brez dostopa do sistemskih virov je težko razvijati hitre aplikacije, ki izvirajo iz OS. Poleg tega celo razvoj operacijskega sistema postane problematičen. Ker se vse več programske opreme seli v splet, to dejstvo postaja manj zaskrbljujoče, vendar lahko za komercialno in industrijsko uporabo tolmačeni jeziki delujejo prepočasi ali predaleč od interakcije s strojno opremo.