Funkcije protokola uporabniškega datagrama

Protokol uporabniškega datagrama (UDP) je protokol za podatkovno omrežje, ki je vključen v arhitekturo široko uporabljenega protokola za nadzor prenosa/internetnega protokola (TCP/IP). Ta protokol opredeljuje robusten način za prenos podatkovnih bitov v realnem času (kot sta glas in video) z enega mesta na drugega v obliki posameznih datagramov – podatkovnega paketa, ki nima nobenih funkcij potrditve.

Robustnost

Pomembna značilnost UDP je njegova robustnost dostave podatkov prek interneta. Prav zaradi tega je TCP/IP v glavnem standardiziral UDP za prenos podatkov v realnem času, zlasti ko gre za prenos ali sprejem glasovnih/video paketov po omrežjih. Poleg tega se UDP zaradi te lastnosti robustnosti uporablja tudi v storitvah in protokolih, kot sta sistem domenskih imen (DNS) in protokol dinamične konfiguracije gostitelja (DHCP).

Nezanesljivost

UDP je hiter, vendar nezanesljiv. To pomeni, da pri prenosu podatkovnih bitov prek UDP njihove potrditve sprejema ni mogoče doseči na avtomatiziran način, za razliko od TCP. Ta funkcija UDP preprečuje, da bi se uporabljal za prenos/sprejem besedila ali znakov v računalniških omrežjih.

Nerazporeditev

Podatkovni paketi, poslani prek protokola, kot je TCP, prispejo na prejemnikov konec urejeni in sestavljeni. Ta lastnost manjka tudi v UDP, saj ne jamči za prenos podatkovnih bitov ali paketov na urejen način. To lahko navedemo kot razlog za njegovo robustnost in nezanesljiv prenos/sprejem.