Kakšna je razlika med televizijskimi signali danes in nekoč?
Analogno proti digitalnemu:
V preteklosti so televizijski signali prenašali analogno tehnologijo. Analogni signali so zvezne valovne oblike, ki se lahko razlikujejo po amplitudi, frekvenci ali fazi za prenos informacij. Vendar pa so analogni signali dovzetni za šum in motnje, kar povzroči slabšo kakovost slike in zvoka.
Danes se večina televizijskih signalov prenaša digitalno. Digitalni signali predstavljajo informacije kot diskretne binarne števke (biti), bodisi 0 s ali 1 s. Digitalni signali so bolj odporni na hrup in motnje ter zagotavljajo kakovostnejšo sliko in zvok.
Ločljivost in razmerje stranic:
Starejši televizijski signali so imeli nižje ločljivosti in drugačna razmerja stranic v primerjavi s sodobnimi standardi. Televizijski signali standardne ločljivosti (SD) so imeli ločljivost 480i (prepleteno) ali 576i z razmerjem stranic 4:3.
Sodobni televizijski signali visoke ločljivosti (HD) imajo bistveno višje ločljivosti, kot so 720p, 1080i ali celo 4K (2160p). Signali HD uporabljajo tudi širše razmerje stranic, običajno 16:9, kar zagotavlja bolj kinematografsko izkušnjo.
Oddajanje v primerjavi s kablom v primerjavi s pretakanjem:
V preteklosti so se televizijski signali oddajali predvsem po radijskih valovih. Gledalci so lahko te signale sprejemali s strešno anteno ali z anteno, priključeno na njihov televizijski sprejemnik.
Z uvedbo kabelske televizije so se signali prenašali po koaksialnih kablih, kar je omogočilo dostop do širšega nabora kanalov in izboljšano kakovost signala. Kabelski naročniki bi prejeli set-top box za dekodiranje šifriranih kabelskih signalov.
Danes je pretakanje postalo priljubljena alternativa tradicionalnemu oddajanju in kabelski televiziji. Storitve pretakanja prenašajo televizijske signale prek interneta, kar gledalcem omogoča gledanje vsebin na različnih napravah, vključno s pametnimi televizorji, računalniki, tablicami in pametnimi telefoni.
Metode dostave signala:
Poleg oddajanja po zraku in kabla se zdaj za dostavo televizijskih signalov uporabljajo tudi druge metode. Ti vključujejo:
Satelitska televizija:signale prenašajo sateliti, ki krožijo okoli Zemlje, sprejema pa jih satelitski krožnik, nameščen na lokaciji gledalca.
IPTV (Internet Protocol Television):televizijski signali se prenašajo prek širokopasovnih internetnih povezav, podobnih storitvam pretakanja, vendar jih običajno ponujajo ponudniki internetnih storitev (ISP).
Mobilna TV:televizijski signali se prenašajo prek mobilnih omrežij, kar gledalcem omogoča gledanje televizije na mobilnih napravah, kot so pametni telefoni in tablice.
Interaktivne funkcije:
Sodobni televizijski signali ponujajo tudi interaktivne funkcije, ki v preteklosti niso bile na voljo. Ti vključujejo:
Interaktivni programski vodniki (IPG):gledalci lahko brskajo po seznamih programov, nastavijo opomnike in dostopajo do dodatnih informacij o oddajah in filmih.
Video na zahtevo (VOD):Gledalci lahko dostopajo do knjižnice filmov in TV-oddaj ter si jih ogledajo kadar koli želijo, ne da bi morali čakati na načrtovane oddaje.
Če povzamemo, televizijski signali so se razvili iz analognih v digitalne, s precejšnjimi izboljšavami v ločljivosti, razmerju stranic in načinih dostave signala. Sodobni televizijski signali ponujajo tudi interaktivne funkcije, ki gledalcem zagotavljajo večji nadzor in prilagodljivost nad izkušnjo gledanja.