Kaj je naslednji korak v računalniškem omrežju?
Običajno ima usmerjevalnik več vmesnikov, povezanih z različnimi omrežji, in vsak vmesnik ima svoj naslov IP in masko podomrežja. Za pošiljanje paketa na cilj zunaj svojega omrežja mora usmerjevalnik poznati naslov IP naprave naslednjega skoka, ki lahko posreduje paket bližje cilju. Ta naslov naslednjega skoka je mogoče določiti prek različnih usmerjevalnih protokolov, kot sta Open Shortest Path First (OSPF) ali Border Gateway Protocol (BGP), ki vzdržujeta usmerjevalne tabele z informacijami o topologijah omrežja in povezljivosti.
Tukaj je poenostavljen primer za ponazoritev delovanja naslednjega skoka:
Predpostavimo, da želi izvorni gostitelj z naslovom IP 192.168.1.100 poslati paket ciljnemu gostitelju z naslovom IP 10.1.1.200.
Usmerjevalnik izvornega gostitelja z naslovom IP vmesnika 192.168.1.1 bi se posvetoval s svojo usmerjevalno tabelo.
Na podlagi informacij o usmerjanju usmerjevalnik ugotovi, da je naslednji skok za doseganje omrežja 10.1.1.0/24 (kjer je ciljni gostitelj) naslov vmesnika drugega usmerjevalnika, ki je 172.16.1.2.
Usmerjevalnik bi posredoval paket vmesniku z naslovom IP 172.16.1.2, ta usmerjevalnik pa bi nato sprejel podobno odločitev na podlagi svoje usmerjevalne tabele, dokler paket ne doseže končnega cilja.
Koncept naslednjega skoka je bistvenega pomena za učinkovito posredovanje podatkov v velikih omrežjih, saj omogoča usmerjevalnikom, da sprejemajo informirane odločitve o najprimernejši poti za pošiljanje paketov. V bolj zapletenih omrežnih okoljih je lahko več naslednjih skokov za isti cilj, kar zagotavlja redundanco in uravnoteženje obremenitve.