Kako so lahko opazovanja vesolja tako natančna, ko pa je bila v času, ko se je začelo skrbno opazovanje, skoraj vsa svetloba, ki je bila potrebna za ta opažanja, oddaljena manj kot 200 let?

Vesolje je veliko, veliko večje od razdalje, ki jo je svetloba prepotovala od začetka natančnih opazovanj. Svetloba potuje s končno hitrostjo, zato svetloba, ki jo vidimo iz oddaljenih predmetov, potuje že dolgo. Na primer, svetloba s Sonca potrebuje približno 8 minut, da nas doseže, svetloba z najbližje zvezde, Proksime Kentavra, pa potrebuje približno 4,2 leta, da nas doseže.

Z uporabo teleskopov lahko astronomi vidijo predmete, ki so veliko dlje. Najbolj oddaljeni objekti, ki jih lahko vidimo, so kvazarji, ki jih poganjajo supermasivne črne luknje. Nekateri kvazarji so tako daleč, da njihova svetloba potuje milijarde let.

Čeprav ne moremo neposredno videti vesolja od začetka časa, se lahko veliko naučimo o njegovem razvoju s preučevanjem svetlobe oddaljenih predmetov. To je zato, ker je bila svetloba, ki jo vidimo iz teh predmetov, oddana že davno in nam lahko pove o razmerah v vesolju v času, ko je bila oddana.

S preučevanjem svetlobe oddaljenih predmetov so astronomi veliko izvedeli o vesolju. Vemo, da se vesolje širi in razvija ter da je skozi čas doživljalo vrsto sprememb.