Kaj je avdiovizualna integracija?
Možgani združujejo zvočne in vizualne informacije na več načinov. Eden od pomembnih mehanizmov je časovna sinhronizacija , ki se nanaša na dejstvo, da je večja verjetnost, da bodo dogodki, ki se zgodijo istočasno v slušnem in vizualnem svetu, zaznani kot del istega dogodka. Na primer, če vidite žogo, ki se odbija, medtem ko slišite zvok odbijanja žoge, boste verjetno zaznali zvok in vizualno sliko kot del istega dogodka.
Drug pomemben mehanizem avdio-vizualne integracije je prostorska skladnost , ki se nanaša na dejstvo, da je večja verjetnost, da bodo dogodki, ki se zgodijo na isti lokaciji v slušnem in vizualnem svetu, zaznani kot del istega dogodka. Če na primer vidite osebo, ki govori, medtem ko slišite zvok osebe, ki govori, boste zvok in vizualno sliko verjetno zaznali kot del istega dogodka.
Avdiovizualna integracija je kompleksen proces, ki vključuje številne različne predele možganov. Nekatere ključne možganske regije, vključene v avdiovizualno integracijo, vključujejo zgornji kolikul, pulvinar in prefrontalni korteks.
Avdiovizualna integracija je bistven proces za številne vsakodnevne dejavnosti. Pomaga nam razumeti govor v hrupnem okolju, se znajti v natrpanem prostoru in uživati v filmu. Z razumevanjem procesa avdiovizualne integracije lahko bolje razumemo, kako možgani obdelujejo informacije iz sveta okoli nas.
Tukaj je nekaj dodatnih primerov avdio-vizualne integracije:
* Učinek ventrilokvista: To je iluzija, da govori ventrilokvistova lutka, čeprav zvok dejansko prihaja iz ventrilokvistovih ust. Ta učinek je posledica nagnjenosti možganov k povezovanju vizualnih in slušnih informacij, ki so predstavljene istočasno in na istem mestu.
* McGurkov učinek: To je iluzija, da oseba govori drugačno besedo, kot jo dejansko govori. Ta učinek je posledica težnje možganov, da združijo slušne in vizualne informacije, da ustvarijo enotno zaznavo govora.
* Iluzija bliskavice, ki jo povzroči zvok: To je iluzija, da je svetlobni blisk svetlejši, ko ga spremlja glasen zvok. Ta učinek je posledica težnje možganov, da povezujejo vizualne in slušne dražljaje, ki so predstavljeni hkrati.