Kako so se sporočila pošiljala po telegrafih?
1. Pošiljatelj: Pošiljatelj bi uporabil telegrafski ključ, ki je bil v bistvu stikalo, da bi ustvaril električne signale, ki ustrezajo sporočilu. Ko bi tipko pritisnili, bi sklenila električni tokokrog, zaradi česar bi po telegrafski žici stekel tok.
2. Žica: Električni signali bi potovali po telegrafski žici, ki je bila izdelana iz prevodnih materialov, kot sta baker ali železo. Žice bi lahko napeli čez drogove, zakopali pod zemljo ali celo vodili pod vodo za prenos sporočil na velike razdalje.
3. Sprejemnik: Na sprejemnem koncu bi bil na telegrafsko žico pritrjen telegrafski zvočnik ali tiskalnik. Ko bi električni signali prispeli do zvočnika, bi povzročili vibriranje elektromagneta, kar bi povzročilo klikanje ali udarjanje. Operater sonde, znan tudi kot telegrafist, bi poslušal ali gledal te klike in udarce.
4. Morsejeva abeceda: Sporočila so bila kodirana z Morsejevo abecedo, ki je dodelila edinstveno zaporedje pik in pomišljajev za vsako črko, številko in ločilo. Operater sonde bi interpretiral vzorec klikov in dotikov ter jih prevedel v ustrezne znake.
5. Tolmačenje sporočila: Telegrafist bi prejeta sporočila zapisal ali posnel na skladen način, pri čemer bi ohranil predvideno besedilo ali informacije. Sporočila bi lahko nato dostavili prejemniku ali posredovali naprej z različnimi komunikacijskimi metodami.
6. Odgovori: Prejemnik sporočila bi lahko sestavil odgovor z uporabo podobnega telegrafskega ključa in ga poslal nazaj pošiljatelju po isti telegrafski žici.
Ta proces je omogočil hitro komunikacijo besedilnih sporočil na velike razdalje, kar je revolucioniralo način prenosa informacij v 19. in zgodnjem 20. stoletju.