Kje je nastalo portretiranje?

Tradicijo portretiranja sega v antične čase. Nekaj ​​najzgodnejših primerov portretiranja je mogoče najti v starem Egiptu in Mezopotamiji v kamnitih rezbarijah, stenskih poslikavah in skulpturah iz okoli leta 2500 pred našim štetjem. Ti portreti so pogosto upodabljali vladarje in druge pomembne osebnosti in so bili narejeni v formalnem, idealiziranem slogu.

Portretiranje je cvetelo tudi v stari Grčiji in Rimu, kjer so ga uporabljali za počastitev uglednih posameznikov ter upodabljanje bogov in junakov. Za te klasične portrete je bil značilen realizem in pozornost do detajlov, ki pogosto izražajo osebnost motiva.

V srednjem veku in renesansi je portretiranje postalo bolj razširjeno in stilno raznoliko. V renesansi so portreti postajali vse bolj realistični, umetniki pa so želeli ujeti podobnost in osebnost svojih subjektov. Oljne slike so postale prevladujoč medij za portretiranje in nastajali so portreti različnih osebnosti, od kraljev in plemstva do učenjakov in umetnikov.

Z razvojem fotografije v 19. stoletju je portretiranje dobilo nove razsežnosti. Fotografija je naredila portretiranje dostopnejše širšemu krogu ljudi in vplivala tudi na način nastajanja tradicionalnih portretov.