Kako se ugotovi prisotnost virusa?
1. Virusna kultura:To vključuje gojenje virusa v živih celicah, kot so celične linije ali organske kulture, in opazovanje značilnih sprememb ali citopatskih učinkov, ki jih povzroča virus.
2. Odkrivanje antigena:Ta metoda uporablja specifična protitelesa ali antigene za odkrivanje prisotnosti virusnih antigenov. To je mogoče storiti s tehnikami, kot so imunofluorescenčni test (IFA), encimski imunski test (ELISA) ali hitri antigenski testi.
3. Odkrivanje nukleinske kisline:To vključuje odkrivanje virusnega genetskega materiala, bodisi DNK ali RNK, z molekularnimi tehnikami, kot je verižna reakcija s polimerazo (PCR), kvantitativni PCR (qPCR) ali PCR z reverzno transkripcijo (RT-PCR), ki pomnoži in kopira specifične virusne sekvence.
4. Serološki testi:ti testi zaznajo prisotnost protiteles, ki jih imunski sistem proizvede kot odgovor na virusno okužbo. Za odkrivanje protiteles se uporabljajo tehnike, kot so test inhibicije hemaglutinacije (HI), test vezave komplementa ali encimski imunski testi (EIA).
5. Elektronska mikroskopija:Ta napredna tehnika omogoča neposredno vizualizacijo in identifikacijo virusnih delcev z uporabo elektronskih mikroskopov visoke ločljivosti. Zagotavlja morfološke podrobnosti in značilnosti virusa.
6. Sekvenciranje naslednje generacije (NGS):NGS omogoča hitro in celovito sekvenciranje virusnih genomov, kar raziskovalcem in uradnikom za javno zdravje omogoča identifikacijo znanih virusov ali odkrivanje novih in nastajajočih virusnih sevov.
7. Biosenzorji in naprave za oskrbo:Biosenzorji in diagnostične naprave za oskrbo so bili razviti za hitro in prenosno odkrivanje virusov. Uporabljajo različne zaznavne mehanizme in tehnologije za identifikacijo virusnih komponent v kliničnih vzorcih.
Posebna metoda, uporabljena za odkrivanje virusa, je odvisna od dejavnikov, kot so vrsta virusa, razpoložljivost diagnostičnih orodij ter občutljivost in specifičnost, potrebni za odkrivanje.